Potapljanje na vdih in podvodni ribolov

Svet prostega potapljanja – apnea, izhaja iz grške besede a-pnoia, kar pomeni "brez dihanja". Sam izvor besede v osnovi nima nikakršne povezave z vodo, vendar se beseda "apnea" v sodobni terminologiji uporablja kot sinonim za prosto potapljanje, tj. potopitev pod vodo brez pripomočkov, ki bi nam omogočili dihanje.

Apnea, bolj kot katerikoli drug šport, temelji na pradavnih, nezavednih refleksih, zapisanih v naših genih. Človek že prvih 9 mesecev svojega življenja preživi v vodi – plodovnici, ki je zelo podobna morski vodi. Še več, če dojenčka potopimo pod vodo bo le-ta instinktivno plaval „žabico“ in držal dih tudi do 40 sekund. To sposobnost dojenčki obdržijo vse dokler se ne naučijo hoditi.

Četudi ta refleks izgubimo s postavitvijo na noge, pa ta ostaja v kolektivnem spominu človeštva, kar se kaže tudi skozi zgodovino v obliki mitov in legend ter se nadaljuje v sodobnem času v katerem izjemni atleti vedno znova podirajo obstoječe rekorde in na novo pišejo knjige o človeški fiziologiji.

V dobri prvi polovici prejšnjega stoletja je veljala domneva da je za človeka nemogoče potopiti se globlje od 50m na en sam vdih. Po mnenju zdravnikov in specialistov, bi se pri 50m globine, človeško telo vdalo pritisku okolice in potapljač bi umrl. To prepričanje je veljalo vse do leta 1962, ko je eden večjih osebnosti sodobnega prostega potapljanja Enzo Maiorca, podrl to mejo in se na en sam vdih potopil na 51m ter se vrnil nepoškodovan na gladino.

Osnove potapljanja na dah – apnee

Potapljanje na dah je človeku najbližja in najbolj naravna vrsta potapljanja. Gre za potapljanje brez tehničnih pripomočkov, ki bi nam omogočili daljše bivanje pod vodo, torej brez avtonomne opreme (jeklenke z zrakom in regulatroja).

Človek je apneo izvajal že od pradavnine, kjer ga je v potapljanje silila skrb za preživetje, torej hrana. Nadalje se je apnea razvijala z iskanjem podvodnih dragocenosti, na primer biserov, nato pa je služila predvsem vojski. Danes se apnea izvaja predvsem zaradi športno-rekreacijskih dosežkov in osebnih užitkov, pa naj gre za tekmovanje v apneji, podvodni lov (katerega del je tudi apnea), ali pa le umirjeno šnorklanje na dopustu.

Že samo ime pove, da gre za potapljanje le z zrakom, ki ga lahko na površini vdihnemo v pljuča. Osnova potapljanja na dah je torej zadrževanje sape in premikanje pod vodo.

Iz zadrževanja sape in dihanja so celotno znanost naredili jogiji in jo poimenovali pranajama. Osnovno pravilo je, da pred potapljanjem ne smemo hiperventilirati. Hiperventilacija je nevarna, saj nam poruši ravnovesje plinov v telesu in nam tako daje napačne znake pomanjkanja kisika. Pri pravilnem dihanju je izdih dvakrat daljši kot vdih, pri čemer so simptomi hiperventilacije skorajda izključeni. Pred zadnjim vdihom najprej popolnoma izpraznimo pljuča in nato naredimo zadnji globoki vdih ter se potopimo.

Druga osnovna stvar je premikanje pod vodo. Najbolj naravno je premikanje brez kakršnih koli pripomočkov, se pravi le v kopalkah ali pa celo brez njih. Pod vodo se običajno plava malenkost prirejen prsni stil (žabica). Danes nas večina za plavanje uporablja plavuti, predvsem stereo izvedbo (na vsaki nogi ena plavut), v tekmovalni apnei pa se uporabljajo največ monoplavuti (enojna plavut), ki so sicer bolj efektivne in hitrejše imajo pa slabo lastnost, da so zelo neokretne in zato za rekreativno potapljanje niso primerne.

Tudi vid pod vodo je nekaj posebnega. Voda je medij skozi katerega svetloba potuje drugače zato je tudi naš vid pod vodo drugačen, brez maske ali očal pa vidimo le motno sliko saj oko ne more fokusirati. Maska pri potapljanju naj bo kar se da majhna vendar še vedno z razmeroma veliko vidno površino. Pazite tudi da bo guma iz silikona, saj je veliko mehkejša in dosti bolje tesni od navadne gume.

Naslednji velik faktor pri potapljanju na dah je potrošnja kisika. Naše telo za proizvodnjo energije potrebuje kisik. Brez njega ne moremo živeti, zato je potrebno pod vodo poskrbeti za minimalno potrošnjo kisika. Pri tem ima največji pomen sproščenost. Predvsem nas vode ne sme biti strah, saj bo to imelo za posledico napetost telesa, kar bo zelo neugodno vplivalo na potrošnjo kisika. Tudi evforija, nestrpnost in frustracija imajo enak učinek. Ob potapljanju na dah moramo biti čim bolj sproščeni tako psihično kot tudi fizično. Napete naj bodo le tiste mišice, ki služijo premikanju pod vodo.

Ker je kisik nujno potreben za življenje in ker ga pod vodo ne moremo dobiti, če nam ga zmanjka, izhaja nevarnost utopitve. Ker je utopitev velik in resničen riziko pri potapljanju na dah je potrebno upoštevati določena pravila, predvsem to, da se nikdar ne potapljamo sami in da nikoli ne pretiravamo. Ob nas naj bo vedno še nekdo, ki se dobro potaplja in ve kako reagirati če smo sami pretiravali. Varnost mora biti pri potapljanju na dah na prvem mestu!!!

Če se želimo potopiti v globino moramo znati izenačevati pritisk v ušesih in sinusih. Marsikdo se je že pognal v globino in se ustavil na treh ali štirih metrih saj je začutil neznosno bolečino v ušesih. Ta bolečina nastane zaradi razlike v pritisku okolice in pritisku v srednjem ušesu. Da ta pritisk izenačimo je potrebno pridržati nos in nato močno pihnit, da začutimo kako nam »odpre« oziroma »napolni« ušesa. To je potrebno početi čim bolj pogosto oziroma preden vas karkoli zaboli.

Potapljaški refleks je skupek fizioloških procesov iz našega genskega spomina in se sproži avtomatsko pri daljšem zadrževanju sape in potapljanju v globino. Prav ta refleks nam omogoča doseganje velikih globin in »daljše« bivanje pod vodo. Potapljaški refleks nam zniža potrošnjo kisika in le-tega usmeri tja kjer je najbolj potreben: proti možganom. Potapljaški refleks povzroči selektivno periferalno vazokonstrikcijo, ali po domače krčenje žil v nogah in rokah. Odvečna kri napolni predel okrog prsnega koša ter ga tako zaščiti pred velikimi pritiski na globinah.

Ostala oprema potapljača je sestavljena še iz dihalke (šnorkla), obleke (neoprena) in uteži. Dihalka koristi pri plavanju na površini ob ogledu mesta potopa. Obleka je nepogrešljiv pripomoček ko se potapljamo v hladnejših vodah ali pa ko smo v vodi dalj časa, uteži pa so za uravnavanje plovnosti pri uporabi obleke.

Te svari nekako zaokrožujejo osnove potapljanja na dah, če želite izvedeti več o posameznih stvareh pa poklikajte naprej po naši strani ali pa zastavite vprašanje ne forumu.



Tečaj podvodnega ribolova

Predstavitev:

Namen tečaja je podrobno spoznati vse tehnike lova in specifike lova na posamezne ribje vrste. Predavanja zajemajo tudi lovske izkušnje in skrivnosti pridobljene tekom celotne Juretove lovske kariere in so v celoti predstavljene z atraktivnimi video posnetki. Te informacije olajšajo lovske začetke, prinesejo prve trofeje in naredijo odločilno razliko med lovskim uspehom in neuspehom. Med ostalim bodo podane tudi informacije o uporabi in izbiri primerne opreme, izogibanju nevarnostim, telesni pripravi, treningih in prehrani.

Trajanje:

Teoretični del: 10 ur

Praktični del na morju: po dogovoru (tri do osem dni lova), ni všteto v ceno tečaja.

Cena:

90 EUR zajema teoretična predavanja in skripto. Vsi tečajniki morajo biti člani društva H2O team. Letna članarina znaša 20 EUR. Cena praktičnega tečaja na morju se dogovarja sproti glede na lokacijo, št. tečajnikov,...

Inštruktor:

Tečaj bo vodil Jure Daić mednarodni inštruktor PSS in vodja sekcije za apnejo pri PSS. Jure je izkušen podvodni lovec z dolgoletnimi lovskimi izkušnjami in bogato zbirko trofejnih ulovov. Njegove reference, so objavljene tukaj.

Prijava:

Prijavite se lahko preko spletne prijave ali po elektronski pošti Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.. Ob prijavi je potrebno navesti sledeče podatke: ime, priimek, telefon, e-mail, termine predavanj in kraj tečaja.  Prijava je potrjena, ob plačilu akontacije 50 EUR! Podatke za nakazilo dobite po prijavi.

Omejitve:

Vsi tečajniki morajo biti starejši o d 15 let. Zaželeno je, da imajo uspešno zaključen tečaj PSS Freediver. Pred praktičnim delom tečaja na morju pa je obvezen tečaj PSS Freediver ali ekvivalentna stopnja po drugi šoli.

Kraj:

Teoretični tečaj se izvaja v Mariboru in Ljubljani. Morski del tečaja se izvaja na najatraktivnejših lovskih lokacijah Jadrana.

Praktični del na morju:

Možen po individualnem dogovoru z inštruktorjem. Cena praktičnega dela se določi sproti in je odvisna od lokacije, trajanja ter števila udeležencev (do max. 4 osebe).